© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Govoreče omare

September 15, 2017

Deževen popoldan. Idealen za izpolnitev vsaj kakšne točke s seznama opravil, ki se neutrudno daljša. Prečrtam "kupi pralni prašek" in "povadi masažo", to mi je uspelo že dopoldan, čeprav se je kandidatov za utrjevanje mojih ročnih spretnosti nabralo toliko, da bi lahko vežbala vsaj do srede. Obkrožim "ljudski plesi", z njimi lahko ukvarjam tudi naslednji vikend, do izpita je še cela večnost. Ustavim se pri "obišči nono" in zapeče me vest, ko ugotovim, da bi skoraj pozabila. Takoj zavrtim telefonsko številko, ki se od iznajdbe telefona še ni spremenila in se dogovorim, da se čez pol ure oglasim.

 

Čaka pred odprtimi vrati in takoj ko me zagleda - tam daleč, na začetku hodnika - s sijočim nasmehom široko razpre roke. Čutnice v nosni votlini hitro zaznajo, da si je pravkar nadela svoj značilni parfum. Copati so nastavljeni, obešalnik čaka na moj plašč. S kančkom očesa opazim, da je kuhinjski stol že primerno odmaknjen, na mizi limonada in ob njej krožnik s koščki peciva. Pripravljena kot vedno. Čez pravila se pač ne sme. Najprej je treba pojesti pecivo in popiti limonado z medom, potem pregledati revije o zdravju, prejeti dozo modrih nasvetov in pred odhodom še enkrat sesti za mizo, dokler krožnik piškotov ni prazen in v skodelici kakava samo še temna usedlina. V mislih zaključim scenarij in postane mi žal, da sem se za kosilo najedla do sitega. Izziv ne eksplodiraj se začenja.

"Veš, zdi se mi, da potrebuješ toplejša oblačila. V tem vremenu z lahkoto zboliš!"
"Nona, moje police so polne …" Skušam dokončati stavek, a njena roka me že vleče v sosednjo sobo. Samo ne v sobo omar … Nikamor drugam. Omare stojijo v vrsti druga ob drugi in se dvigujejo vse tja do stropa. Na sredini ni več kot za človeka prostora in včasih pomislim, da bi neznanec, ki bi se po neznanem slučaju znašel v tem prostoru, bil gotovo prepričan, da v stanovanju biva vsaj 4-članska družina.

Nadstropja majic preskočiva, bojda so še vse v uporabi. Prideva do puloverjev in uspešno izrabim vse možne izgovore, ki mi padejo na pamet. Alergična na volno, ta ni več v modi, prekratki rokavi … No, slednjega moram pozabiti, šivilja očitno pozna rešitve za vse tkaninaste težave. Uspešno zapreva vrata puloverjev, ko že odpira omaro plaščev. Krzneni, usnjeni, platneni … Oblekla bi lahko ves blok! Moder je iz Dunaja, rdeč iz leta 1963, ko je bila na potovanju v Pragi, siv ima bogato zgodovino še iz časov vojne … In vsak izmed njih je hranjen prav zame!

"Tega dobiš, ko diplomiraš," reče s ponosom in edini korekten odgovor je zvesto prikimavanje.

"Veš, ampak k plaščem pašejo torbice. Greva pogledat, zagotovo ti bo katera prišla prav!" Odpre sosednjo omaro in komaj zaustavim oči, da ne skočijo iz jamic. Ni dvoma, lahko bi odprla svojo trgovino. Pa ne eno manjših – tisto, ta veliko, samo za torbice! Prepričujem jo, da tega res ne potrebujem, ona pa že ustvarja zajeten kupček. Ne zanikam, v prepričevanju, kako nujno vse to potrebujem, je tako uspešna, da se vprašam, kako sem do sedaj brez vse te krame sploh lahko preživela. Tale bo idealna za študij, izdelana je po meri zvezka ... Ta bo za na vlak, ta za kino, pa za na plažo in zagotovo se kdaj sprehodiš tudi do mesta in potrebuješ točno takšno! In ko ti bom podarila plašč, bo rdeča kot nalašč sedla v kombinacijo barvne palete … Na neki točki jo preprosto moram zaustaviti, konec koncev sem prišla samo z mamino Micro. Zadovoljno pogleda po omari, v kateri na oko preštejem še nekaj čez štirideset torbic.

"Tako, zdaj izgleda veliko bolje!" reče ponosno in ne morem si pomagati, da se ne bi na glas zasmejala.

 

Nekako se nama uspe izvleči iz objema stolpnic malega New Yorka in čutim, kako hvaležna so moja pljuča, ko končno globoko zadiham. Pogleda na goro stvari, ki mi jih je namenila. Ustavim se na njenem obrazu. Žari. Ponosno? Srečno? Nasmejim se ji nazaj in pri srcu me zaskeli. Ne, to niso samo stvari, ki se jih je pač želela znebiti. V tem pogledu, v teh omarah se skriva veliko več. Nekaj meni povsem nerazumljivega. Kljub neznanski sreči, ker vse te stvari poklanja naslednji generaciji, je zraven tudi otožnost. Vsa ta oblačila, dodatki … Ne, to ni samo krama. So spomini, so zgodbe, ki jih v sebi nosi še najmanjši žep vsakega pletenega puloverja. Kako težko je včasih razumeti njihov svet. Njihovo zgodovino. Kako zelo nas morajo imeti radi, da si prav mi zaslužimo vse te spomine in zgodbe. Ni mi dala samo puloverjev in torbic, domov bom odnesla tudi občutek, ki se ga ne da kupiti prav nikjer. Pride s pogledom, z gesto, ki sama po sebi morda res poskrbi le za dozo smeha, a če pozorno pogledaš, se v ozadju skriva tista neomajna mavrica ljubezni.

 

Močno jo stisnem k sebi in pomislim, kakšno srečo imam, da moje življenje polnijo ljudje, ki me imajo tako zelo radi … In katerih noga je tri številke manjša od moje – povečati vse tiste čevlje bi bil problem celo za čevljarja.

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now