Danes se mi piše. Danes ne iščem navdiha, ne oprezam za drobnimi trenutki, danes potrebujem samo papir in svinčnik. Dotikajo se me že od jutra in zdi se mi, da jim še komaj sledim. Danes je moj svet pisan kot je pisano drevo, ki krasi pogled iz mojega okna. Morda je kriva jesen, ki se ponaša v vsej svoji veličini. Tako močno, da spregledam še tako udarne praznične novice, tudi tablo »Veseli december z živo glasbo!«, ki so jo zjutraj postavili pred bližnjo restavracijo. Danes krono nosi gospa jesen.

Danes se mi piše. Besedilo narekuje žolna, ki se prebija skozi lubje kdo ve koliko let starega debla. V besedo ji skoči na smrt prestrašena raca, ki je ob radovednem pogledu puhaste nutrije odletela na drugi breg mudeče se Ljubljanice. Spomnim se dneva, ko sem jih prvič zagledala. Te kosmate ljubitelje rečnega nabrežja, ki dan za dnem zvesto skrbijo za svoja iz vejevja in mahu zgrajena bivališča. Poglej, bober! Kakšen bober, vendar, a še nisi slišala za nutrije?

Gledam jih, kako se prepuščajo toku Ljubljanice, ki se na tem predelu že obrača v brzice. Sonce, ki se bo vsak trenutek skrilo za Golovcem, nanje riše lesketaj in barva mavrične podobe. Ne morem se ga naužiti. Nastavljam se njegovim žarkom in premami me, da oblečem športno majico, obujem superge in se poženem v tek. Razmišljam, koliko časa je minilo, odkar sem zadnjič tako sproščeno tekla. Veliko. In morda je razlog za srečo, ki danes sije v meni kot najlepša zvezda na nebu, tudi v tem. Da spet tečem. Razbijem celo mite o Ljubljani. Sivo so zamenjale rdeča, rumena, oranžna in nešteto drugih odtenkov, ki so pobarvala drevesa. Pot je makadamska, a tečem med drevesi po odpadlem listju. Njihovo šušljanje mi na obraz nariše širok nasmeh in teči začnem hitreje. Ima me, da bi zavriskala, da bi objela mimoidoče, pobožala mijavkajoče bitje, ki mi lenobno prečka pot, ustavila sprehajalce psov in jim povedala o sreči. Srce mi poje in preglasi celo bolečino, ki bi me rada opozorila, da je čas, da preneham. Ne, danes ne. Danes bom tekla! Danes je želja, da pozdravim jesen, prevelika. Srce bije kot najglasnejša ura in moram, danes mu moram slediti. Tečem mimo nepokošenega travnika, tečem po polju in prav nič mi ni mar, če bodo čevlji prekriti z blatom. Pa naj bodo! Čar jeseni danes ne pozna meja. Tečem ob reki čez most in na drugi strani zavijem proti domu. Šele zdaj opazim očake, ki se vzvišeno dvigajo za Ljubljano. Če bi samo še malo tekla … In potem še malo … Zdijo se na dosegu roke. Sneg, ki je še pred kakšnim tednom prekrival njihove vrhove, je skopnel. Zdaj se dotikajo puhastih oblakov in zaželim si, da bi se jih dotaknila tudi jaz. Stala na vrhu Skute ali Brane, s kazalcem pobožala Planjavo in greben vse do Ojstrice. Srkam njihovo mogočno lepoto, ko mi pogled prestrežejo žarki sonca. Zaprem oči in jim pustim, da raziskujejo moj obraz. Pokažem jim zobe in razširim roke, da se na prsih ustavi še gospod veter. Zahvalim se jim z objemom, z nasmehom, ki ga preprosto ne morem skriti in ko odprem oči, opazim, da sem že skoraj pri domu.

Danes se mi piše. Danes je Ljubljana lepa kot še nikoli. Sprašujem se, s čim sem si zaslužila vse te trenutke, ki mi jih danes podarja življenje? Od kot navdih, ki tako nebrzdano vre iz mene? Besede se zlivajo ena v drugo in ni mi mar niti za napake, na katere me z rdečo barvo opozarja računalniški škrat. Ni mi mar, če se bo čez njih sprehodil še kdorkoli drug.

Danes se mi piše. Danes me objemajo barve in srce mi polni sreča. Tega mi nihče ne more vzeti. Lahko se zgražaš, lahko pljuvaš prav po vsakem stavku. Verjetno ne boš edini. A naj ti povem, da je življenje veliko lepše, če tudi sam pogledaš skozi okno in si vzameš, kar ti ponuja dan.

Lepa si, jesen. Lepo si, življenje.