Zakaj, če ne zaradi upanja?

Minuli vikend je bil precej študijsko obarvan. Nekaj malenkosti še moram dokončati, preden me ujame tok novega delovnika. Iščem glasbeni navdih, ki mi bo pomagal spisati še nekaj odstavkov seminarske naloge, ko pogled ustavim na zadnji kupljeni zgoščenki. Ta bo prava. Zaslišim melodijo in ne morem ustaviti toka misli. Pobegnejo k spominu na zgodbo, ki jo glasba nosi s sabo. Zgodbo, v kateri se skriva precej sramu, a njeno sporočilo ima veliko vrednost in nekaj mi pravi, da jo moram deliti …

»A greva k maši?« me z vprašanjem preseneti cimra. K maši? Jaz? V cerkev? Ne vem, kdaj se je v meni izoblikoval nek čuden predsodek, niti kdo je pri tem glavni krivec. Morda so na to vplivala zgodovinska dejstva, ki se na neki točki vsakič dotaknejo denarnih poslov. Ali pa o stvari preprosto premalo vem. Enourno stanje, ker je klopi pač treba odstopiti večinski starejši populaciji, ki tja zahaja in poslušanje nečesa, v kar ne bom verjela niti ne bom razumela.

»Danes poje zbor.« Zbor? Kakšen zbor, vendar? V glavi se mi odvrti odsek iz filma Nune pojejo in prikrivanje potuhnjenega nasmeška mi gladko spodleti. Ne, to v resnici ne obstaja. Prepričuje me, da govori resnico in na koncu pristanem. Saj ne morem verjeti. Čeprav koledar ne označuje božiča in se velikonočni zajec kljub sodobni marketinški paranoji še zdaleč ni lotil priprav, bom jaz obiskala cerkev. Dogodek in pol …

Iščeva parkirni prostor v bližini centra mesta in čutim, da v meni raste neprijeten občutek. Pričakovanje? Trema? Ne poznam »pravil«. Ne vem, kdaj sesti, kdaj stati, kdaj odgovoriti ali se pokrižati. Še dobro, da sem s Tjašo, ona bo razumela. Približujeva se vhodu in ko stopim skozi vrata, hitro opazim, da je cerkev nabito polna. Starejših? Kje pa. Študentje polnijo klopi, stojijo ob zidovih. Nekateri urejeni, drugi pravkar iz telovadnice, s skirojem na rami. Študentje. Seveda so tudi starejši, a se v množici mladih povsem izgubijo. Vidim zbor, ki je že pripravljen, da bo odpel prvo pesem. Klavir, kitara, kahon – ne morem verjeti. Župnik spregovori nekaj besed in zasliši se glasba. Ne poje samo zbor, poje vsaka klop. Nekateri se pozibavajo v njenem ritmu, drugi samo mrmrajo spevno melodijo. Ne morem skriti nasmeha. Saj je kot v filmu! Sledi župnikov govor. Nagovarja študente, profesorje, pripoveduje nauke o življenju, govori o dobroti, sreči, poštenosti, o uspehu in na sploh vseh pomembnih stopinjah, ki jim moramo slediti. Bodi hvaležen za srečo drugega - le tako boš lahko resnično užival tudi v svoji … Govori o veri. Govori s srcem. Dotakne se tudi mojega - pa še kako. Tjaša mi pomoli roko, se nasmehne in mi zaželi: »Mir s tabo.« Rokujem se tudi s povsem neznanimi ljudmi. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje srečala toliko toplih in iskrenih pogledov. Ozrem se po cerkvi. Koliko dobrih ljudi! Koliko mladih se je znašlo tukaj! Srčni stiski rok se kar ne končajo. Nekateri plezajo izza klopi, da bi dosegli nekoga iz zadnje vrste, drugi, ki jih obkroža prevelika množica, da bi se lahko iz nje izrinili, si samo pomahajo in drug drugemu namenijo pogled, nabit z dobrimi željami in toplino. Zaslišim zbor in zmrazi me po vsem telesu. Cmok v grlu me prisili v plitvo dihanje in postane me sram, da sem živela v tako napačnem prepričanju.

Kako malo je treba … Kako pomembno je … Vera. V Boga? V karkoli. Veruj v srečni kamen, veruj v oblake, sončni žarek ali zvezde! Imej nekaj, kar bo pomirilo tvoje srce, ko bo v njem zavladal vihar, ko ti misli ne bodo pustile, da bi lahko začutil srečo in mir … Takrat imej bitje ali stvar, skrivnostno ali povsem odkrito. Imej nekaj, kar te bo vrnilo v pristan, pomagalo srcu, da bo lahko utripalo v ritmu življenja.

Stopim iz cerkve. Z nasmehom in hvaležnostjo. Bogatejša sem za nov droben trenutek, ki je v resnici veliko, veliko več. Bogatejša za spoznanje. Pa tudi za zgoščenko, ki mi s svojimi melodijami vsakič vrne spomin na splet naključij, ki so me pripeljala na tisti kraj. Prav nič strašljiv, pa tudi nič mistično obarvan. Je samo mesto, kjer biva tisto nekaj, kar ljudem vrača upanje, jih združuje in jim pomaga pobarvati mozaike, najti njihove drobne trenutke. Najdi ga tam, ali si izmisli svojega. Imej ga.

Pogledam ovitek zgoščenke in na glas preberem: hvala.