© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Zgodba o Mozaiku

October 5, 2017

Pozdravi me jutranje sonce, ki se skuša prebiti skozi meglice, zgrnjene nad gladino Ljubljanice. Zaspano vstanem in razbolele mišice me dobrodošlo opomnijo, da sem včerajšnji del dneva uspela športno obarvati. Na poti do stranišča me z nasmehom na obrazu pozdravi cimra in začutim, da se pred mano odpira lep dan. Eden tisti, ki ga preživiš v družbi dobrih ljudi, v kateri lahko pozabiš na vsakdanje probleme. Toda bil je težak. Sprašujem se, ali gre za splet naključij ali je življenje preprosto nastavljeno tako, da te vsakič znova postavlja pred nerešena vprašanja, ki si jih že davno skril nekam daleč stran od srca, v upanju, da se nikoli več ne pojavijo pred tabo. Bil je eden tistih dni, ki jih želiš čimprej pozabiti. Trenutki, ko se odprejo stare rane, ko bolečina vrne spomin na zgodbe v življenju, ki so prinesle največjo srečo in za sabo pustile najgloblji strah. Skrivam se v svetu, kjer lahko ohranjam trdno lupino. Kjer se počutim varno pred starimi udarci in novimi ranami. V svetu brez krivde in obtožb. Kjer bivaš tudi ti, drobna misel, skrita v solzi, ko se prislonim ob nezaceljeno brazgotino, v papirju, ko se odprejo vrata jeze. Ta svet sem danes gledala samo od daleč. Ni bil več tako lep, danes si ne želim nazaj. Danes želim, da bi lahko za vedno zaprla ta vrata in se nadihala svežine, ki jo ponujajo nova.

 

Naročam kavo in se sprehajam po spominih. Še včeraj so bili tako lepi. Čutim, da se vame vali gmota besa in kot naročeno po radiu zaslišim znano melodijo, ki jo spremljajo besede: "Čas bo zacelil svet, čas bo …" Koliko časa? Opazujem drobne mehurčke, ki so se nabrali na spenjenem mleku in se počasi zlivajo v eno. Zgodba o Mozaiku, me prešine …

 

Rodila se je že davno. Je zgodba o majhnih, pisanih drobcih, ki ustvarjajo sliko življenja. Prav res, človek se rodi kot nepopisan list papirja – kot prazen okvir, ki ga pobarva čas. Polni sestavljanko z natančno izbranimi delci. S tistimi ujemajočimi se odtenki in pravo obliko. Mozaiku se ne mudi. Čaka, da bodo delci, ki se bodo vanj ukalupili, popolni. Da bo slika, ki jo boš gledal od daleč, najlepša slika, ki ti jo čas lahko podari.

Čakal je tudi ta mozaik. Čakal, dokler usoda naključij ni izbrala delčka, ki sam po sebi ni bil prav nič posebnega. Mnogim mozaikom povsem nezanimiv in daleč od popolnega. Njegova oblika je bila neobičajna, ne vogalna ne ploščinska. Težko določljiva barva je v množici ostalih delčkov le redko prišla do izraza. A ta delček, ta majhna, neobičajna stvarca, se je ujela v mozaik, ki je iskal prav takšno. V njegov prazen prostor je sedla kot nalašč! Po obliki – kot bi bil narejen po merah. In barva? Hja, sama po sebi morda res ni impresionirala, a ko si sliko, ko si celoten mozaik pogledal od daleč, je vanj pasala kot nobena druga. Drobec je bil zlit in zapečaten. Ne samo to. Šele sedaj si lahko opazil, kako nepopoln je bil mozaik brez njega.
Minevali so dnevi, meseci, kmalu so bila prešteta leta. Z vsakim dnem je bil delček bolj pritrjen, njegovi robovi so se začeli megliti in odtenki prelivati v eno. Divjale so nevihte, padala je toča, a zbiti ga ni bilo več mogoče. Mozaiku so zavidali prav vsi. Dokler ga ni nekega dne, nekega povsem običajnega večera, objel močan veter. Sunkovit, kot ga ni pomnil še nihče. In vztrajen! Oh, kako je bil vztrajen. Pihal je in pihal in vse je že kazalo na to, da mozaiku bije zadnja ura. Nekateri danes pravijo, da je prišel prav ponj. Po nekaj dneh vrtinčastega vetra se je namreč tisti, na videz tako nepomemben delček, začel krušiti. Robovi so bili spet jasni in tresljajev ni bilo več moč umiriti. Toda mozaik se je boril. Izkoristil vse ostale koščke, da bi ga obdržal. Iskal zavetrje, prosil, naj ga ponese v varen pristan, kjer bo ujet v milino plim in osek, kjer ga bodo objemale nežne sapice trdnega zavetja. Nekam, kjer bo lahko naprej izžareval svojo popolno sliko! Trudil se je kot še nikoli poprej. Boril se je tisti dan, dan kasneje in tudi tisoče naslednjih dni, ko o čudežnem delčku ni bilo več ne duha ne sluha, je mozaik še zmeraj verjel v njegovo vrnitev.

Že dolgo ga ni. Čas mozaik še naprej polni z majhnimi izbranimi drobci, ki rišejo nove podobe, ustvarjajo novo sliko. O izgubljenem delčku je le tu in tam slišati še kakšno besedo. Njegovo mesto je danes prazen prostor v mozaiku življenja, ki se trudi biti prebarvan z neštetimi drugimi dotakljivimi trenutki. So neprecenljivi in utrip hvaležnosti bije za vsakega izmed njih, a nekako ne zadenejo odtenka, ki sodi v tisti predel. Nekega dne bo podoben, o tem ni dvoma. Nekega dne … In če se najde? Če v množici vseh delčkov naleti točno nanj? Ne. Nič ne bo drugače. Tudi če se pojavi prav tisti delček, če se ponovno splete zgodba naključij in se bo imel možnost vrniti … Kot bi drevesu želel vrniti iztrgano korenino. Pozdraviti možgane, ki so – čeprav samo za kratek čas – ostali brez kisika. Veter ga lahko brusi, lakira in se ga nasploh trudi vrniti v stanje, ko je še tvoril popolno celoto … Barva je zbledela in tudi po obliki je drugačen. Rana, ki je nastala tistega usodnega dne, bo zmeraj zaznamovana z brazgotino. Prelile so se reke truda, vere, da je mogoče. Iskanje, brušenje, barvanje. Dan za dnem, teden za tednom …
Čeprav si želi mozaik ponovno postati idealen, izgubljenega delčka ne išče več. Ali pa je to prav zaradi tega. Raje se skrije v svet spominov in nekaj časa preživi s starim, popolnim mozaikom. Seveda se še zgodi. Pride trenutek, ko pomisli, da bi lahko spet loščil in ugibal odtenek. A veter ne pozna miru. Kdo ve, kam je odneslo tisti izgubljeni košček. Kdo ve, kako ga je preoblikovalo in prebarvalo. Lahko je kilometre stran, v povsem drugi galaksiji, kjer se skuša ujeti v novo ustrezajočo praznino. Ali pa samo kroži okoli njemu znanega mozaika in čaka, da ga veter ponese v njegov barvni vrtinec …

 

Sedim na postelji in razmišljam o zgodbi. Opazujem pisana drevesa, kako jim veter mrši frizuro in se vprašam, kdaj so zelenje zamenjale vse te barve. Kako neverjetne zgodbe piše čas. Poigrava se z naravo, celi rane in ohranja mozaike, da se ne razletijo. Vem, da bo nekega dne prebarval tudi današnji dan. Verjetno še ne danes. Do takrat bom brskala za drobnimi trenutki in z njimi polnila vsak dan posebej. Tudi tega.

Zavrtim si Smolarjev komad in si mrmram refren po dežju posije sonce, mar ne? … Spomnim se jutranjih žarkov, mističnih meglic, nasmeha svoje cimre, druženja s staro prijateljico, ki je dan olepšala s toplimi besedami, in se opomnim, da se čas ne bo ustavil. Jutri je nov dan. Jutri me čakajo novi drobni trenutki dneva.

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now