Ko se že vse tako dobro obrne, uteče in so gradovi že sezidani, te življenje postavi na novo križišče. Lahko grem po poteh, ki so shojene, enostavne in stabilne. Lahko pa odprem druga vrata in stopim na pot, ki je sicer bolj trnova od ostalih, dela ovinke, ki se zavijajo v meglo, zaradi katere ne morem videti, kako se konča. Toda nekateri pravijo, da vodi do vodnjaka sreče. Tiste sreče, ki jo ostale poti obidejo. Zato odpiram ta vrata. Ker verjamem. V srečo, v svoj trmast karakter, v uspeh, ki ga ponuja vztrajnost. Sploh pa ... lahke poti tako ali tako nikoli niso bile moja stvar.