Zvezek s črtami, a ne preozkimi, zvezek s karo za matematiko, novo nalivno pero, beležko … In lani je izgubil šestilo, morava kupiti novega … Uh, in še športni copati. Le kako mu je v enem letu lahko tako zrastla noga?
Seznam je neskončen in vsako leto daljši. A nič ne sme manjkati. Razumljivo! Ker svojemu otroku želite le najboljše. Želite, da bi napredoval na šolskem področju in se razvijal tudi na drugih. Tako ob popoldnevih prevzemate vlogo voznika in mu omogočate še kulturno, glasbeno ali športno udejstvovanje. Čeprav se zavedate, da verjetno ne bo slaven virtuoz, niti ne bo osvojil olimpijskega odličja, mu popoldneve skušate obarvati s pisano paleto novih izkušenj in znanj!
Zakaj? Ker se zavedate, da bi se sicer najbrž prekladal po dnevni sobi, se dolgočasil, preklapljal med kanali ali pogleda sploh ne odlepil od pametnega telefona, ki je postal nepogrešljiv sopotnik našega vsakdana. Dejavnosti, v katere ga vključite, pa sploh niso prisilne, temveč se tja odpravi z veseljem.
Potrdim lahko le eno – da svoj drugi poklic, biti oče, mama, dedek, babica ali drug skrbnik, opravljate odlično! Opravljate poklic, ki je v nekih točkah sličen tudi z mojim …
Kdo sploh sem?
Sem učiteljica. Učiteljica športa. Predmeta, ki ga mnogi vidijo kot enega tistih, kjer se na lahek način »dobi petko«, a je za otrokov razvoj v resnici izjemno pomemben. V opravljanju svojega poklica čutim odgovornost, kot jo čutite vi, ki svojemu otroku želite le najboljše. Ga naučiti kuhati, računati, ga varovati v domačem gnezdu in hkrati pripraviti na samostojno življenje. Želite, da bi znal in zmogel vse, kar znate vi. Še več! Želite, da bi vas prerasel, bil boljši in uspešnejši. Da bi ravnal pošteno, a ne naivno. Bil zgled družbi, a ne za ceno vzvišenosti. Se objektivno zavedal svojih prednosti in dobrih lastnosti ter gradil na slabih. Da bi sanjal na veliko, a nikoli pozabil, da so veličastni gradovi nastali na temeljih dela in vztrajnosti.
Pri vsem tem mu želim pomagati tudi jaz. Morda mu res ne morem podati rešitve zapletenih matematičnih problemov, ali mu razložiti sinusnih valovanj fizike … Lahko pa mu pokažem, da ima vsaka stvar, ki si jo skuša predstavljati v svoji glavi, tudi praktično ozadje. Da je kinetična hitrost pomembna, če želi skočiti daleč v daljavo in bo z merjenjem srčnega utripa ter rednim gibanjem lahko na lastni koži ugotovil, da se je njegovo telo na napor navadilo in zmore premagovati tudi večje obremenitve – tako v športu kot pri učenju. Stroge šolske vsebine pa so le ozadje poslanstva, ki ga skušam izpolniti s svojim delom. Morda bodo »vidni elementi«, o katerih bo govoril doma, res atletska abeceda, preskok koze, met žogice, tek na 600 m, pa met na koš iz dvokoraka … Toda vsaka vsebina je zavita v zgodbo. Ima ozadje, ki v resnici nosi težo. Z atletskimi vajami, ki se včasih zdijo celo smešne, se bo otrok naučil, kako koordinirano upravljati s svojimi okončinami, ki so se čez poletje podaljšale in otroku otežile, da bi lahko tekel in plezal, kot je še leto poprej, saj je hiter telesni razvoj presenetil tudi njega. S postopnim povečevanjem intenzivnosti in količine teka bo spoznal, da zmore, če vztraja, če ne obupa, če se trudi. In kako dober je občutek, ko ti uspe! Ko dosežeš cilj, ki se ti je na začetku leta zdel neuresničljiv, a si z dobrim načrtom in trdno gradnjo temeljev uspel zgraditi graščino, ki je nekoč bila le iluzija v oblakih. Naučil se bo, da »soliranje« ni rešitev. Da mora v igri, kjer kot igralec predstavlja del ekipe, sodelovati, če želi uspeti. Igrati pošteno, sicer zmaga nima vrednosti. Biti kdaj tudi poražen, a se iz poraza učiti in se zavedati, da prav neuspeh pomaga doseči še veličastnejše stvari.
Želim ga naučiti. Želim mu pokazati. Mu ponuditi cel mozaik gibanj in športov, za izvajanje katerih je lahko že sam sebi dovolj in bo lahko z njimi zapolnim svoj prosti čas tudi čez petdeset let in več! Želim mu pokazati, da šport s sabo nosi doživetja, ustvarja situacije tveganja, ki ga bodo naredile pogumnejšega. Da šport krepi ljubezen do življenja. Uči vztrajnosti, ki je ne more nadomestiti nobena nadarjenost, genialnost, niti izobrazba. Želim mu predati, v kar sama najbolj verjamem, kar me krepi in dela odločno. Vplivati na njegov gibalni razvoj, ki bo izboljšal tudi njegovo delo v šoli, opravljanje poklica – izboljšal kvaliteto njegovega življenja.
Toda sama ne morem. Sem (le) učiteljica, ki ima tako kot vaši otroci velike sanje. Vizije. Želje in vero, da se da. Da lahko vsak! Da lahko tudi takrat, ko se svet ustavi. Ko šole zaprejo svoja vrata in v ušesih le še kot odmev odzvanja zadnji trenerjev žvižg … Ko nova nalivna peresa zamenjajo črno-bele tipke in črtast zvezek nadomesti svetleč zaslon. Ko je po kosilu edina misel, ki se vali čez popoldan, odštevanje ur do večerje. Telo se poleni in aktivni so le še prsti, ki drsajo čez pametni telefon, dokler dolgočasno ne postane tudi to in se začnejo intervali tarnanja nad količino nalog, iskanje prepirov za prazen nič, katerih glavna tarča ste vi - starši in skrbniki, ki ste izgubili vlogo voznikov, a hkrati dobili novo – službo motivatorjev, trenerjev, učiteljev. Če so vas otroci prej opazovali z enim očesom, vas zdaj z obema. Vaše navade postajajo njihove, še bolj kot vaše besede, se bodo otrok prijela vaša dejanja.
Nepredstavljiv upad gibalne učinkovitosti, koordinacije, porast bolezni, duševnih in čustvenih stisk med otroki … Številke so grozeče. In če ste slučajno pomislili: »Mojemu otroku se to ne more zgoditi,« se lahko tudi njemu. Morda je že med številkami, pa tega niste opazili. Tako kot ste po delovnem dnevu utrujeni vi, so tudi otroci. Ko ste v službi, jih gledam jaz. Vam povem, kaj vidim? Vidim žalostne poglede, ki jih ne morem razvedriti z nobeno šalo. Kako to rešim v šoli? Položim jim roko na ramo, podarim dotik. Za tem objem. Potem jih poženem v gibanje. Še prej otožni pogledi se zdaj smejijo, lovijo in glasno vzklikajo!
Toda zdaj, dragi starši, jim ničesar od tega sama ne morem dati. Tudi prijatelji, ki so prej potolažili z objemom, so zdaj le slike na ekranu. Besede pa tako premalo …
A ker mi je nekdo nekoč pokazal, da vztrajnost rodi uspeh, tudi danes ne bom obupala. Naj zaprejo še domove, ohranjam vero, da nam skupaj lahko uspe in s tem, ko se je ustavil svet, ne bodo obstali tudi naši otroci! Naj šport ne bo le eden izmed šolskih predmetov, kjer je treba opraviti takšne in drugačne naloge. Naj šport postane razbremenitev glave in telesa. Naj tolažbo nudi objem narave in si oči odpočijejo na jesenskih barvah. Naj se razgiba telo, ki je v prisilnem sedečem položaju za zaslonom že skoraj okamenelo ter kapljice potu iz telesa izvlečejo nergavost in slabo voljo.
Dragi starši, dragi skrbniki, stopimo skupaj. Ker »soliranje« ni rešitev, kot tudi pogled, obrnjen drugam, ne bo obrodil sadov. Bodimo zgled, izpolnimo naše poslanstvo – biti učitelj, biti starš, skrbnik, biti človek. Ker novi športni copati, ki ste jih kupili otrokom, ne bodo dovolj. Kupite nalivno pero še sebi. Pišite in slikajte z otroki. Obujte športne copate. Obujmo jih vsi! Naslikajmo lepšo prihodnost sebi in našim otrokom ter z razgibanim in odločnim korakom stopimo v njo!
Nuša Maver, športna pedagoginja