Minil je že lep čas, odkar sem drobne trenutke, ki poletje barvajo s pisano paleto raznobarvnih odtenkov, z dneva v dan pišejo zgodbe in ustvarjajo spomine, zlila na papir in se z njimi dotaknila še kakšnega srca. Ko pa je v tem letnem času toliko za početi in za doživeti!
Zgodba, ki se je nedavno ugnezdila med platnice mojega življenja, pa je vendar vredna pozornosti širšega občinstva. Sama po sebi v resnici ni nič posebnega in se bo morda tudi tebi, ki to bereš, zdela povsem običajna in samoumevna. Potem tvoje srce še »zdravo« bije in s tem utripom polni tudi razum. A veš, v svetu, kjer ljudje vse bolj spominjajo na fijakarske konje ter pozabljajo na občutke drugega, je takšnih zgodb slišati vse premalo. Občutek lastnega ugodja jih polni z vero, da so zase naredili največ, kar bi lahko. Oh, ko bi le vedeli, kako prazna so v resnici njihova srca … In kako malo je v resnici treba storiti, da ta prostor zasedejo drobni trenutki, ki jih lahko prejmejo v zameno za prijazno gesto ali zgolj lepo besedo …
Bil je čaroben dan. Eden tistih, ki si ga težko predstavljaš lepšega. Sonce je s svojimi prvimi žarki pobarvalo nebo, prebudilo gore ter hitro osušilo z roso obdane trave. Ko sva prisopihala do Koče pri Triglavskih jezerih, se je gladina Dvojnega jezera še skrivala v senci mogočnih očakov. Kavica, čokoladica in že sva jo mahnila naprej proti Velikemu špičju, nato čez greben do Zasavske koče na Prehodavcih ter nadaljnji dve uri črpala brezmejno magijo narave v Dolini Triglavskih jezer. Kakšno srečo mora imeti človek, da njegove oči vidijo lepoto v sivini, nosne čutnice srkajo vonj dišečih trav in srce zapoje ob dotiku sončnih žarkov, ki pobarvajo od mestnega vrveža pobledela lica!
Dan se je prevešal k popoldnevu, pred nama pa se je ponovno odprl pogled na Kočo pri Triglavskih jezerih, pri kateri sva se mislila za trenutek ustaviti ter s hladno vodo napolniti prazne plastenke. Čeprav po vremenski napovedi ne bi smelo priti do večjih sprememb, je narava kot že mnogokrat pokazala svojo skrivnostno moč in iznenada se je nad dolino zgrnil temen oblak ter sončne žarke zamenjal z močnim deževjem, grmenjem ter nebo porisal s strah vzbujajočimi bliski. Še pravi čas sva se zatekla pod streho ter napadla ostanke malice. Koča se je bliskovito polnila. Nekateri smo imeli srečo, spet drugim nevihta ni prizanesla in so na toplo pritekli premočeni do kosti.
»Ali lahko prisedemo?« Dvignila sem pogled in ob najini mizi je stala zadihana družina – oče, mama ter dva majhna otroka. Brez pomislekov sem odskočila s klopi, naredila prostor in povabila otroka k sebi. Mama je skušala dečku z mokrimi dlanmi osušiti lase, oče je deklici že nosil vroč čaj. Stisnilo me je pri srcu, glavo pa je napolnil mali milijon vprašanj … Ali imajo kakšna suha oblačila? Kaj pa malico? Kako bi lahko nasmejala ta tresoča in žalostna otroška obraza?! Komaj sem sledila mislim, vprašanja so že butala iz mojih ust, roke pa grabile po nahrbtniku, da bi videla, ali se v njem skriva kaj uporabnega. Našla sem majico, ki je sicer že bila preznojena, a se je do tedaj posušila. Prosila sem še Boštjana, da pobrska po svojem– tudi on je našel suho majico! Slekla bi še svojo, a starša sta vztrajala, da sta dve dovolj, samo da pogrejemo otroka. Oh, še danes mi je žal, da na izlet nisem vzela dodatnih kosov oblačil! Otroška obraza sta bila še zmeraj otožna. Če ju že ne morejo pogreti oblačila, ju gotovo lahko srce! Začela sem ju spraševati, od kot prihajata, pa koliko sta stara … Kaj kmalu je pogovor nanesel na blejsko kremšnito, ki v dolini čaka vsakega pogumnega planinca, ki prestane nevihto, pa na pogumnega Shreka, ki je srce princese Fione osvojil prav s pogumom in neustrašnostjo … Kakšna sreča, da tudi moje srce bije otroško in sem lahko nekaj igrivosti delila z njunima! Nevihta je že minila, a od zabave in smeha, ki je zdaj preplavljal prostor, tega sploh nisem opazila.
»Pozno je že, morala se bova odpraviti,« me je opomnil Boštjan. Oh, pa tako prijetno kot je bilo v tistem trenutku! Imel je prav, oskrbnik koče je opozarjal na možnost ponovnih večernih neviht, pred nama pa sta bili še dve debeli uri hoje. Čeprav mi je majica, ki sem jo posodila dečku, ogromno pomenila, nisem imela srca, da bi jo odnesla s seboj v dolino. Planinci smo dobri ljudje, zato sem staršema brez pomislekov zaupala, da bosta majici po koncu njihove prve »taprave« planinske dogodivščine nekako prispeli do Maribora. Izmenjali smo si podatke, dečku, ki mi je zlezel pod kožo in bi ga najraje naložila v nahrbtnik ter odnesla s seboj v dolino, sem še enkrat razkuštrala mokre lase ter družini pomahala v slovo.
Popoldan se je prevesil v večer, ta v novo jutro in tako je minil teden. V njem se je nabralo toliko drobnih trenutkov, da bi za obuditev spominov in pregled fotografij s pohoda po Dolini Triglavskih jezer morala že precej brskati po telefonu. Dolgim in toplim poletnim dnem se pustolovci pač težko upremo, da jih ne bi zapolnili z avanturami!
Za možgane dopustniški, za telo garaški dnevi v gorenjsko-primorskih krajih so bili za nama in ko sva iz avtomobila odnesla še stopetdeseti kos opreme, sem zbrala moči, da dam možnost zadihati še nabito polnemu poštnemu nabiralniku. Kako neverjetno je človeško telo, da v danem trenutku skoraj omaga od zaspanosti, že v naslednjem pa poskoči in zavre od življenjske energije! Čakal naju je paket … Najprej se je mojih nosnic dotaknil prijeten vonj mehčalca, nato sem zagledala skrbno zloženi majici.
»Oh, poglej, štajerska družina je vrnila majici! Ampak nekaj je še zraven …« Raztrgala sem papir in pod njim našla še majhen obesek v znak pozornosti ter preložen listek papirja. Ker besed ne gre povzeti, si ga navajam dobesedno:
Draga Mariborčana,
hvala vam za vso prijaznost, ki sta jo namenila naši družini v Koči pri Triglavskih jezerih. Zaradi vaju je celotna izkušnja otrokoma pa tudi nama ostala v zelo lepem spominu. Še enkrat se je pokazalo, da smo Štajerci res najboljši! Lep pozdrav od celotne družine, če bosta pa kaj hodila po naših koncih, pa sta dobrodošla!
Začela sem ga brati na glas, a je proti koncu besede prekinil cmok v grlu. Saj vendar nisva naredila nič takšnega … Samo nekaj, kar bi najbrž storil vsak, ali pač? Samo … Posodila sem majico. In se zabavala z otrokoma, za kar bi se pravzaprav jaz morala zahvaliti njima, saj sta v že tako čudovit dan dodala še neprecenljiv občutek otroške radosti.
Ganjena. Hvaležna. Bogatejša za droben trenutek, ki je v resnici vse prej kot »droben« in je potrdil tisto, o čemer zmeraj pišem – kako malo je včasih treba! Bogatejša tudi za spoznanje, da svet ni samo črn, da človek še zna biti brat človeku, da je še zmeraj vredno zaupati … Da smo planinci dobri ljudje! Prav res, kako malo je v resnici treba … In kako prazno ostaja srce tistih, ki ne ponudijo roke in pogled raje obrnejo stran, v prepričanju, da se jih tegobe drugih tako ne bodo dotaknile ter jim povzročile skrbi ali bolečine. A dotaknila se jih ne bo niti sreča, ki bi jim bila podarjena z nasmehom in preprostim, a iskrenim »HVALA« pomoči deležnega, in bi bila mnogo večja od njihove lastne. Ne, te sreče ni moč kupiti, ni je moč najti med izložbenimi policami. Je vsem na očem, a je hkrati nevidna. Naše srce zapolni, ko o »vračilu« nehamo razmišljati. Dobro se z dobrim vrača!
Dragi prijatelj, ne skrivaj se za masko, ponudi roko. Srce ti bo hvaležno!