top of page

Klic jeseni

Včasih se znajdeš v dnevu, ko se želiš skriti v kot, se prekriti z odejo in počakati, da mine. Ko si od skrbi in morečih misli, kaj vse je treba postoriti, želiš samo, da se zbudiš v novo jutro. Ko drobni trenutki plešejo pred tvojimi očmi, pa jih sploh ne opaziš. Takrat globoko vdihni … In se spomni, da bo jutrišnji dan prinesel nove možnosti, da ponovno zadihaš. Novo upanje, da ga pobarvaš s tisočimi odtenki, ki bodo prekrili še tako meglene trenutke. In prav takšen je bil današnji ...


Čeprav mi nizke jutranje temperature iz ust privabljajo belo sapo, mi toplo sonce poživi utrip in na obraz nariše nasmeh do ušes. Danes je dan za odklop. Danes je dan za kolo! Kam me bodo vodile stezice, ne vem. Ni mi pomembno. Danes ne bom podirala rekordov. Ne bom lovila kilometrov ali časovnih limitov. Danes oprezam samo za drobnimi trenutki. V hladno jutro zagonim brez točnih ciljev in trdno vero, da se zbuja čaroben dan.

Vozim proti domačim gričem, kjer vem, da domuje srce jeseni. Kjer se barve prelivajo ena v drugo in se vonjave med mojimi nosnimi čutnicami prepletajo kot omama. Za tegobne misli ni prostora. Glavo polnita le radost in občutek hvaležnosti, da živim tukaj in zdaj. Še preden se dodobra zavem, so prvi klančki že za mano in odpre se mi razgled na cerkev, ki zaznamuje vrh Svetega Urbana. Kot bi se noge obračale same. Pozdravim starejšega pohodnika, ki se že vrača v dolino in se čez nekaj trenutkov tudi sama nahranim z razgledi na gričevnat svet, ki se razlega okoli domačega mesta. Zdi se mi, da se mi smeje še vinograd, ko z njega oberem s trgatve pozabljen grozd. Pa naprej do tvojega soseda, gospod Urban! Opazujem drevje, mimo katerega se spušča vijugasta cesta in nekoliko grenkobno ugotavljam, da se jesen vali h kraju. Hruške in jablane so prazne, le tu in tam s kolesom obvozim kakšen sadež, da ga ne bi dokončno poteptala. Narava se odpravlja k počitku … Mačke se mudijo med vogali hiš, ko drvim skozi vas in s pašnikov se za mano radovedno ozirajo krave. Kiselkast vonj po gnoju me spomni, da sem resnično na vasi, kar potrdijo tudi prijazni pozdravi domačih ljudi, ki bi te včasih najraje kar potegnili s kolesa, povabili na mošt in klepet ter tako našli dober razlog, da vsaj za trenutek odložijo grablje in delovne rokavice.


Sanjajoče misli mi kmalu zbistri hladna senca gozda, v katerem so temperature kar nekaj stopinj nižje kot na s soncem obsijanih pobočjih. Toda srce je kot ognjišče, ki vliva toploto v še tako otrdele prste in dlani. Pisano listje poplesuje pred mano in občutek imam, kot bi se vozila skozi zaveso, za katero narava izvaja baletne virtuoznosti ob jesenskih melodijah. Kot bi vedela, da prihajam … Makadamska cesta zavije v desno in počasi vzpenjajoča se stezica več kot dobrodošlo spodbudi srčni utrip, ki mi pogreje telo. Opazujem potoček, ki mi nekaj kilometrov prepeva žuborečo melodijo. Spremljam njegovo ozko strugo, ki se lomi čez majhne brzice. Le kje si pritekel na plan? Le kaj vse si že vedel? In kam potuješ? Sramežljivo živahen … Se tam nekje ob robu mesta preliješ v reko … In ta v naslednjo … Tvoje nežno žuborenje zamenjajo deroče brzice, dokler te v svoj ritem ne ujamejo valovi … Te nosijo čez morja in oceane, dokler ne objameš vsega sveta. Kako neverjeten je ta naš planet. Tako velik … Pa tako majhen.


Pomaham ljudem ob poti, ki s košarami v rokah in dobro voljo v očeh oprezajo za odprtimi ježicami, iz katerih kostanji kar kličejo, da jih nekdo pobere. Spomnim se osnovnošolskih let, ko je bilo na izlet treba vzeti največji nahrbtnik, da za simbolične jesenske plodove slučajno ne bi zmanjkalo prostora. Naj si je bil še tako težak, je veselje, da bo na vrhu Žavcarjevega vrha dišalo po pečenih dobrinah narave, premagalo vsak naporen korak. Oh, kako lepi spomini! Danes skočim še do Žavcarja!


Drobni trenutki iz preteklosti in odprte ježice, mimo katerih vozim, me premamijo, da tudi sama odložim kolo in snamem nahrbtnik. To je veselje! Čas ni pomemben, današnji dan želim pobarvati s tisočimi odtenki, da bo pisan, kot je pisana jesen!

Pot proti naslednjemu cilju ni prav nič manj slikovita kot je bila do zdaj. Sledim markacijam, ki me vodijo mimo osamelih hiš, lenobnih mačk in zvedavih krav. Med vožnjo v klanec opazim gosenico, ki s svojimi zvijajočimi se gibi drvi čez cesto, da bi dosegla travnate bilke, še preden ji pot prečka traktorska nevarnost. Oh, majhno pisano bitjece, moj drobcen trenutek dneva, naj bo lep tudi tvoj dan! Ustavim ob robu ceste, nekaj časa opazujem njeno plešoče zvijanje, potem pa jo nežno prestavim med travnate cvetlice. Drobno kosmato bitjece, naj te spremlja sreča …


Sončni žarki mi na čelo zvabijo kapljice potu, a jesenska toplina je več kot dobrodošla. Ni daleč dan, ko si bom še želela takšnih temperatur. Travnati griči, preko katerih me vodi včasih asfaltna včasih makadamska stezica, se valijo eden v drugega. Kot bi se razlegali v neskončnost. Ne morem se jih nagledati. Travniki, pašniki, gozdovi … Tisoč odtenkov zelene, ki me napajajo z energijo, da kljub vzpenjajoči se poti ne čutim niti kančka utrujenosti. Kljub temu na vrhu odložim kolo in nahranim še želodec. Čas je, da se odpravim proti domu.

Razen če …


Zapeljem že proti dolini, ko me na enem od razcepov zadane drobni trenutek čudovite jeseni in mi krmilo kolesa sunkovito obrne proti cesti, ki vodi do naslednjega v vrsti domačih gričev – do Svetega duha na Ostrem vrhu. Ne premišljujem veliko. Danes bom sledila srcu. Danes vozim za dušo.

Ovinki se vzpenjajo skozi gozd, dokler spet ne dosežem vasice. »Dober dan« zamenja »Guten Tag«, kar mi pove, da je vrh blizu. Ah, poglej, cerkev se že blešči v soncu! Oh, ko bi le še malce trajalo …


Ujeta v tok misli med spustom še nekajkrat za trenutek zaprem oči in poskušam z globokimi vdihi med nosne čutnice ujeti še zadnje jesenske vonjave, preden nad njimi prevlada mestno ozračje. Misel, da se moja vožnja počasi bliža h koncu, vame naseli bridko otožnost, a obenem čutim neverjetno hvaležnost in ganjenost nad naravo, ki me obkroža. Spomnim se na vse drobne trenutke, ki so se danes ujeli v mojo mrežo spominov – na jutranje meglice, mukajoče krave, mudečo se gosenico, dobre ljudi, bister potoček in na pisano paleto jesenskih barv, ki niso obarvale samo današnjega dne, temveč bo njihov odsev žarel še ves teden! Pa na opojne vonjave in neprecenljive razglede. Oh, kako malo je treba, da človek zadiha. Če le opazi … Če si zna vzeti, kar mu je ponujeno. Če zna videti in slišati. Če zna občutiti.



Vzemi, kar ti ponuja dan. Ne povešaj nosa, ko se izgubljaš med fotografijami, ki jih objavljajo tvoji prijatelji in odvrzi ljubosumne poglede, ki v tvoj dan spuščajo meglice. Nobena fotografija ni tako lepa kot je lep svet, če odpreš vrata in sam stopiš vanj. Noben filter ne more narisati blišča, kot ga nariše sonce, ko na pisano cvetje spusti svoj sijaj. In noben »boomerang efekt« ne more prikazati vrtinčastega poplesavanja odpadlega listja, kot ga zna ustvariti veter, ki iz njihovega plesa naredi pravi baletni spektakel. Da boš ujel tisti drobni trenutek, o katerem zdaj bereš, moraš narediti korak v naravo. Odprl ti bo oči, da boš videl resnične barve. Ušesa, da boš slišal ritem jeseni. Nosne čutnice, ki bodo vonjave tega magičnega letnega časa spustile do srca, da bo tudi to odprlo svojo nežno membrano. Napela se bo mreža … Takrat začni loviti. Ne kilometrov, ne časovnih limitov. Niti všečkov pod novo nastalimi fotografijami. Lovi drobne trenutke, ki bodo s pisanimi odtenki osvetlili še tako mračne misli in skrbi. Postrezi si z brezplačnim, a vrednim milijone! Naj bo tvoj današnji dan pisan, kot je pisana jesen! In če ne današnji ... Potem nikar ne pozabi, da pride tudi jutri. Oh, koliko možnosti je na tem svetu! Naj si bo današnji dan meglen in poln oblakov, zapomni si, da vedno obstaja jutri, ki prinaša nove jesenske čudeže. Nove drobne trenutke.


Pa srečno! ;)


PRETEKLE OBJAVE
bottom of page