top of page

Poslednja pesem

Val, od kot prihajaš? Kje je tvoj začetek in koliko obal si pobožal, preden si prešel sem, koliko bark predramil? Začneš se tam daleč, sredi ocena, kamor moj pogled ne seže. Veter ti narekuje ritem valovanja, te nosi milje in milje daleč … Dokler te plitvina ne dvigne in zlomi, da v penasti podobi končaš na obali. Kako glasni ste danes. In nekoliko otožni. Pojete poslednjo pesem … Se šopirite med deskarji in me vabite, da se vam še zadnjič pridružim …




Sedim na enem svojih najljubših mest obale, kjer je moč čutiti divjino, kjer lahko uspešno preženem misel o bližajočem se trenutku, ko bom ponovno jadrala visoko nad oblaki. O dnevu, za katerega se je zdelo, da nikoli ne bo prišel. Ostani še malo … Šepetajo valovi. Ostani v objemu oceana …


Včasih pomislim tudi na to. Se skušam umestiti med lokalne ljudi in si zamisliti otoško življenje. Vidim se, kako s kolesom odkrivam skrite dele puščavske divjine, plezam po mogočnih vulkanskih tvorbah, surfam v objemu oceana, kako turistom razkrivam lokalne skrivnosti in z adrenalinom barvam njihove dopustniške dni …


Potem pa misli preprede drobni trenutek – tisti, ki v potovalki ni zasedel prav nič prostora, ki se je skril v srce, ko sem odšla od doma. In ki je razpasel svoje korenine tako močno, da ga na nobenem koncu sveta ne morem izgubiti. To je drobni trenutek doma. Drobni trenutek naše lepe dežele. V mojem srcu se predrami resnično vsak dan. Živahno in v pisani podobi preprede misli in v njih nariše najlepšo sliko, kar so jo moje oči kdaj videle. Vsak dan drugačno in prav vsaka zaseda mesto najlepše.


Včeraj jo je pobarval z rumenimi polji. Z zlato pšenico, ki jo lahko opazuješ, kako pleše z vetrom, ko z vlakom potuješ po Sloveniji. Dan pred tem je bil v odtenku zelene. Slika gozdov, v katerih se vijejo stezice, ki jih tako rada obiščem s kolesom, je ena mojih najljubših. Gozdov in gozdičkov, zdaj zelenih, čez nekaj mesec povsem pisanih. Iglavcev, pa tistih z velikimi krošnjami, kjer bivajo ptice, katerih petje umiri še tako vihravo srce. Danes mi poklanja sliko naših očakov, kjer srečaš le dobre ljudi. Sliko planin, kjer te pričakajo radovedne krave in topli pogledi planšarjev, ki ponujajo kislo mleko in sir ...


Čeprav trenutek vsak dan slike pobarva z drugačnimi odtenki, je na njih vselej nekaj stalnega. Tam sem jaz. Delček mojega srca, v katerem biva ta trenutek. Delček, zaradi katerega slovo morda ne bo tako težko, kot se zdi. Ki me spomni, kako močno hrepenim po domači naravi. Po gozdovih, poljih in rekah, po pestrosti, ki je tukaj ne moreš najti. Ne tukaj, ne nikjer drugje.


Da je Slovenija Dežela drobnih trenutkov, sem vedela, že preden sem odšla v svet. Danes se tega zavedam še toliko bolj. Občutke, ki prevzamejo moje telo, ko tukaj razlagam o pestrost in raznolikost naše majhne dežele, je težko opisati. Rada bi jim pojasnila, kako bujni so gozdovi, kako naostrene gore in kako bistre so naše reke … Pa ne morem. Tudi če bi želela natančno prevesti, o čem razmišljam, bi besedam manjkal naboj, ki se ga da čutiti v našem zapletenem, a tako čudovitem jeziku. Poet, prevedi svojo pesem in poskusi v njej obdržati resnične občutke! Ne, pesem nikoli ne bo tako spevna. Ne bo nosila prave melodije, kot je ne nosijo moje besede, ko jih želim predati tujcu. Če bodo želeli ujeti drobni trenutek, ki ga danes delim z vami, bo moral njihov korak resnično stopiti v naš majhen, pisan mozaik.



Rada bi jo opisala tudi valu, ki še zmeraj prepeva nekoliko otožno melodijo. Od kot prihajaš? Si obšel tudi našo obalo? Morda pa nekega dne končaš prav tam … Ob klifskih stenah Pirana, v pristanišču ali v katerem od zalivov, ki so kot pika na i pestrosti, s katero se bahamo. Takrat naj veter tvoje kapljice ponese čez deželo, katero opeva moje srce. V katero se vračam, kot se vračajo barke v svoj pristan. Da postanejo. Da pozdravijo domače ljudi in si naberejo novih moči. Dokler ne pride dan … Oh, verjetno bo prišel prav kmalu … Dan, ko zapiha veter iz obale, ki barko potisne na odprto morje, ji da zagon za nove pustolovščine, ki se skrivajo daleč za obzorjem. Kam jo bo ponesla naslednja sapa, ne ve nihče. Morda prav k tebi, val. Zato nikar ne prepevaj otožnih melodij. Naj poslednja pesem zveni igrivo in avanturistično, kot je bilo moje življenje tukaj. Naj se z njo zaključi le eno od poglavij tega neskončnega, razburljivega romana. Saj veš, da je vsak konec hkrati odpira nova vrata. A najprej se moram vrniti v pristan. V deželo bistrih rek in priostrenih očakov - v deželo drobnih trenutkov.

PRETEKLE OBJAVE
bottom of page