© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Zgodba o gosenici

March 19, 2019

 

»Pa piši kaj!«

 

Oh, ne skrbi, prsti so me začeli srbeti že med vkrcavanjem v letalsko kabino. Morda je tu zgoraj zrak res bolj redek, a to le zato, da se lahko med majhne molekule nagnetejo drobni trenutki. Toliko jih je, da jim misli le stežka sledijo. Kakšne gore! Pa obala … A je to Španija? Poglej vsa ta polja in reke … Svet pod puhastimi oblački, nad katerimi letimo, je kakor iz škatlice. Tiste, ki jo lahko spraviš v hlačni žep, njeno vsebino kadarkoli razpreš na dlani.

 

 

Ni me strah. Zdi se mi, da kar požiram neznano. Na to pot sem odrinila odločno, kot še na nobeno doslej. Nekako vem, da se bo dobro izšlo. Vem, da bo novo dobro in osvežujoče.

 

»Vedno potuj z malo prtljage, sreča se rada skrije vmes,« je misel, ki mi nasmeh na usta vabi že od trenutka, ko sem zapustila domače mesto. Morda mi ji v praktičnem smislu ni uspelo slediti, sem pa zato doma pustila toliko več »druge prtljage«. Tiste, ki jo doma nosim zraven na vsakem koraku in ne najdem mesta, kjer bi jo lahko odložila. Ne, nisem je dala niti v zavihek denarnice. Ostala je nekje spodaj, jaz pa sem že visoko v zraku. Z novimi vrati sem na stežaj odprla tudi srce, ki v poskočnem ritmu vase že srka vse drobne trenutke, ki me obdajajo na poti.

 

Ni me strah. Čeprav brez pravega načrta, stopam v neznano s samozavestnim korakom. Ker vem, da je v življenju treba tvegati. Kljub dvomu, ki z njim jadra v tandemu – dvomu, da mi ne bo uspelo, da bom razočarana in bom izgubila sanje – še vedno prevlada misel, da je največje tveganje prav to, da ne tvegaš. Da si ne upaš razpreti kril in odjadrati v svobodo – začutiti, zrasti, se spremeniti … Zaživeti.

 

Že dolgo ti nisem povedala zgodbe. Naj jo s tabo delim danes ...

 

 

Živela je gosenica. Vse dneve se je plazila med travnimi bilkami in živela življenje, kot ga pač živijo gosenice. Najraje je imela steblo velike sončnice, ki se je bohotila ob robu zelenice. Od tam je lahko opazovala svet pod sabo in razmišljala, kako lepo bi bilo, ko bi lahko videla še dlje in še več.
»Saj veš, da lahko to dosežeš,« ji je zmeraj govorila sončnica, toda gosenico je bilo strah se zabubiti, saj bi jo med tem lahko pojedla ptica, ali jo morda odnesel veter. Morala bi tvegati …

»Če ne boš poskusila, ne boš nikoli vedela,« jo je še naprej pregovarjala sončnica. Takrat se je gosenica res skrila med njene velike cvetove, se zvila v klobčič in svoje življenje prepustila usodi. Kmalu jo je zagledala ptica, ki se je že spustila proti cvetu sončnice, da bi potešila svojo lakoto, ko je zapihal močan veter in majhno bubo ponesel v višave. Premetaval jo je med vejevjem dreves in jo ponesel daleč, daleč stran, dokler ni njegova sapa začela pojenjati in je bubo odložil med travne bilke. Dolgo je preletavala travnike in gozdove. Tako dolgo, da je njena prevleka začela pokati in spreminjati svojo obliko. Iz nje je nastal čudovit metulj. Razprl je svoja pisana krilca in poletel visoko nad zeleno prostranstvo. Kako majhen je postal svet pod njim! Bilke so se zlivale v travnike, drevesa v gozdove … Kakšna sreča, da je majhna gosenica tvegala! Da je zbrala pogum, sledila sanjam, ohranila upanje … In postal tisto, kar je v resnici vedno nosila v sebi.

 

Prepusti se vetru. Prepusti se življenju, da te vodi na poti do sreče. Verjetno je res lažje hoditi po shojenih stezicah, toda tvoji gradovi so zgrajeni med oblaki. Naj te ponese med njihove veličastne zidove. Saj veš, da niso bili sezidani, da bi jih gledal samo od daleč. Ne potrebuješ veliko. Samo pogum in malce upanja. Ne govori o »drugačnem« življenju, ki ga želiš živeti nekega dne. Že jutri je predaleč! Upaj si danes! Stori prvi korak danes in si dovoli postati, kar v resnici si. Življenje ti ponuja, samo vzeti moraš. Zbrati pogum in ga zajeti s polno žlico. Saj veš, tvoja sreča je v resnici odvisna samo od tebe. Živi za trenutek. Živi življenje!

 .

.

.

 

Moje letalo pristaja. Še zadnjič se dotaknem zidov svojih gradov, da z njih poberem še tiste drobne trenutke, ki jih nisem uspela stlačiti v srce. Kakšna sreča, da sem odpotovala s tako malo prtljage!

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now