© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Difovsko srce

January 28, 2018

Je samo papir. Odprl je mnoga vrata, to drži, a ne še povsem tistih, o katerih sanjam. Hkrati pa se v njem skriva nekaj, kar mu daje ogromno vrednost. Veliko večjo, kot mu jo pripisuje zunanji svet. Je markacija na poti, brez katere bi zatavala. Je drevo spominov, ki cveti in se baha s svojo krošnjo. Korenine so danes že globoko pod zemljo in ko se ozrem za razbrazdanim lubjem, mi spomin vrne na dneve, ko sem seme posejala. Spomnim se zemlje in kamenja, ki se je postavljalo na pot tankim, a vztrajnim koreninam. Če bi takrat izbrala drugo pot … Če bi takrat podlegla oviram, zavila drugam … Bi moje drevo danes sijalo? Bi lahko bila tako ponosna? Če bi difovsko pot gledala samo od daleč …  

 

»Pa kaj vi sploh delate? A se sploh kaj učite?« Še pred nekaj leti bi me ta stavek vrgel iz tira. Res, globoko bi zajela sapo in ti držala vsaj nekajminutno predavanje o neutemeljenih predsodkih, ki so se zgrnili nad to (ne)srečno ustanovo. Danes pa, priznam, še zmeraj zajamem sapo in globoko vdihnem, a sogovorca na koncu le potrepljam po rami, hkrati pa v sebi komaj zadušim radost, prepojeno z iskrenim notranjim smehom. 

 

Ker tvoj faks je imel vrtoglavo omejitev, le redkim je uspelo zlesti do tamkajšnjih klopi. In tvoj papir je toliko več … Več ali samo drugačen? Številnim ljudem se je moja odločitev za »luftarsko fakulteto« z doseženim uspehom zdela neumna in nesmiselna. Saj se lahko s športom ukvarjaš tudi v svojem prostem času … V tem poklicu ni služb … Obiskovala si »elitno šolo«, a ne bi šla kam drugam? (Zadnjega imam najraje …) Komaj sem čakala, da se vpišem, da lahko maham z vpisnim listom in jim na glas črkujem F-A-K-U-L-T-E-T-A  Z-A  Š-P-O-R-T. Kolikor slišim, je tvoj faks še kar nekako. Si zadovoljen? Recimo, sicer pa tako ne veš, kaj bi drugega. No ja, upaš, da bo drugo leto bolj zanimivo. A kako je pri meni? Kako kaj moje drevo? Pri razburkanem življenju, kakršnega sem poznala poprej, si nisem nikoli predstavljala, da je lahko še bolj dinamično, še bolj valovito. Če bi takrat pustila drevo, da oveni in posejala seme kam drugam, hkrati pa le od daleč gledala plešoči drevored, si najbrž nikoli ne bi odpustila.

 

Tukaj so ljudje drugačni. Včasih se vprašam, kaj nas tako osrečuje. Kako se uspemo vsako leto, četudi je večina obrazov povsem novih in neznanih, tako povezati? Ker smo vsi drugačni in se zato ujamemo? »A res poznaš prav vsakega na tej fakulteti?« me večkrat vprašajo prijatelji, ki se oglasijo pri nas. Pa sem mislila, da je povsod tako … Šele takrat se zavzamem, da se pozdravljamo prav si. Srečaš se na stranišču, izmenjaš besedo ali dve na bazenu in ko v Slovanu čakaš na kosilo, se pač razvije debata. Letnik ni pomemben, saj si vendar difovec kot jaz. Med odmori zasedemo dvorano in mečemo na koš in kljub dolgemu dnevu ga včasih podaljšamo še s skokom v bazen.

 

Nas osrečuje delo? Saj se vendar ne spodobi, da si zadovoljen s svojo službo. Nad nečim pa se ja moraš pritoževati. Zadnje čase se čudim, kako zelo smo se spremenili od prvega letnika. Če smo se prej vedli kot dvanajstletniki, zdaj naše srce bije v utripu sedemletnega otroka. Morda nore ideje dobimo prav od njih, od najmlajših. Ali pa za takšno delo preprosto moraš razmišljati po njihovo, saj le tako najdeš načine, da jih pretentaš in uloviš trenutek njihove pozornosti … A ne veš, kdo je tisti, ki se skuša ob treh zjutraj na najmanj stabilni mizi sredi diskoteke postaviti na roke in tako osvojiti ženski del populacije? To je difovec, ki ga je alkohol opomnil na travmatične ure gimnastike in hitro bližajoči se izpitni rok. Morda kdaj hodiš po ulici in kolesarja v trenirki zamenjaš za nomada. Ne, tudi to je difovec, ki mora na faks pretovoriti pol stanovanja in mu zato zmanjka rok, da bi držal še bilanco. Za atletiko potrebuješ tekaške copate, pri košarki zahtevajo tiste dvoranske brez dvignjenega podplata, potrebuješ tudi lopar za tenis in v urnik je vodilnim nekako uspelo stlačiti še uro plavanja. Aja, in ne pozabi na rjuhe, sicer se lahko od masaže kar posloviš. Tuširamo se tudi po trikrat na dan in v dveh dneh zamenjamo toliko majic, kot jih ti v celem tednu.

Ja, tako je pri nas. Zdi se ti smešno in na nas gledaš zviška. Ker ti imaš predmete, ki jih je težko že samo izgovoriti. Ti sediš v predavalnici in osem ur v zvezke tlačiš novo pridobljeno znanje. Tisto, ki je pokazatelj edinega šolskega, resnega dela. Ker merilo za zahtevnost študija ni nič drugega kot debelina bukve. Ne boš verjel, učimo se tudi pri nas. Naš dan se velikokrat začne, še preden nad mestom posijejo prvi žarki sonca in proti domu se vračamo s prižgano lučjo na kolesu. Dolgi dnevi so stalnica. Nadomeščanja praznikov, obvestila o delovnih sobotah nas več ne presenečajo. Ob predavanjih, ki jih ni prav nič manj kot tvojih, moramo biti dobri še v nečem, čemur ti praviš »igra«. Za izpit iz gimnastike vadimo mesece in pri plesu bi znala s tabo odplesati katerikoli ples, bodisi v vlogi plesalca ali plesalke. Nogomet, košarko, plavanje in potapljanje, smučanje, pa balet in plezanje … Obvladati je treba prav vse. Ne, to ni hvalnica, oh, kje pa, najraje se šalimo na svoj račun. Je pa drobni trenutek, ki te bo morda opomnil, da vsak iz tega semena ne bi mogel vzgojiti sijočega drevesa.

 

Morda smo res v trenirkah in naše pogosto otroško-flegmatično vedenje daje vtis, da je naše delo lahkotno. Življenje je takšno, kakršnega si narediš. Moje je velikokrat naporno in morda celo bolj odgovorno od tvojega, a nad izbiro prav nikoli ne zgrinjam slabih besed. Zato misli si, kar si hočeš. Smej se in glej z viška. Pa je tvoja sreča iskrena? Te tvoje delo izpopolnjuje? Se ti kdaj zdi, da dobiš več, kot pa daš? Ne, jaz svojega ne bi zamenjala z nobenim drugim. In veš, morda bom nekega dne poučevala prav tvojega otroka.

 

Posadi seme tja, kjer ti srce pove, da je njegovo mesto. Morda boš moral mimo kamenja, utirati korenine skozi suho in trdo zemljo. Morda si boš že skoraj premislil … Takrat se ozri za sijočim drevoredom. Naj v eno takšnih dreves zraste tudi tvoje. Naj veje dolgo rastejo in zelenijo. Naj bo pot do sanj cvetoča in zapomljiva.

 

Ponosna sem na svoje drevo. Ponosna na papir. Ponosna, da sem našla novo markacijo. Človeku res nič bolj ne osvetljuje poti, kot njegove sanje.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now