© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Prvega ne pozabiš nikoli

November 19, 2017

Ponudbe prazničnih izletov kar bobnijo po spletu, drevesa izgubljajo zadnje liste in problem Kje bomo za novo leto? je postal aktualen. Ho – ho – ho, november se bliža h koncu! Kar ne morem verjeti, da so se meseci tako hitro obrnili. Zdi se mi, da sem še včeraj paranoično in v kratkih hlačah bežala iz trgovine, ki me je ob koncu avgusta postavila v središče božičnega spektakla. Spoštovani trgovci, gostinci in ostali marketinški privrženci, prišel je čas, da odprašite vaše izdelke, obnovite napise, ki jih je vreme v zadnjih nekaj mesecih precej dodelalo in obvestite babice, ki bi že rade kupile vaše velikonočne zajčke, naj čez nekaj dni koledar prevrtijo nazaj na december .

Razmišljam, kdaj se je vame prikradel božični duh in spomin me vrne v začetek prejšnjega tedna … Verjetno je res, bližajočega prazničnega vzdušja niti ne bi tako začutila, če se ne bi v ponedeljek zbudila v zasneženo jutro. S Tjašo sva se o metežu pogovarjali že večer pred tem, a mislim, da si nobena od naju tega v resnici ni predstavljala. Zbudiva se hkrati in še preden ji zaželim dobro jutro, se že vihravo vesim po roleti.
"Uaaa, Tjašaaa, res je!!"
"Kaj je res?" vpraša s hripavim glasom, še zmeraj do vratu zavita v toplo odejo.
"Res je sneeg!!"
Filmsko jutro! Zalepiva se na okensko šipo, ki zaradi svoje enormne velikosti včasih spominja na okno izložbe. Če naju slučajno kdo opazuje, sva v tem trenutku pižamasto-idilični lutki. Nasmeh do ušes! Pripravim čaj s cimetom – o, ja, danes je dan za cimet – in še preden me voda z brbutajočim zvokom opomni, da jo je treba odstaviti, zaslišim znano melodijo, ki jo spremlja Tjašin navdušeni vokal. Bela snežinka, ki pada … Klasika, ki ob krstno-belem dnevu več kot sede v uho! In samo takrat … S telefonom v roki stečem k oknu in posnamem nekaj fotografij – prav res sneži! Pobeljena so drevesa in travnik kar vabi na gradnjo snežakov. Kako lepo! Tudi Tjaša fotografira – v pižami in na drugi strani okna, da bo slika pristna. Danes je dovoljena vsa otroška brezbrižnost! Iz omare povlečem najbolj debela oblačila … In blatnik. Ni lepšega, kot delati gaz s kolesom v sveže zapadlem snegu in pustiti, da majhne, puhaste pikice nežno pristajajo na tvoji koži, kjer skušaš razbrati njihove oblike dokler se ne razlijejo v drobne kapljice.

 

Zajaham kolo in prime me, da bi kričala od navdušenja. Zapeljem na rob pločnika … V počasnem posnetku vidim, kako ga zapušča vse večja površina zračnice … Kot bi se spuščala v prepad, ki želi uničiti mojo idilično zgodbo! Saj ne more biti res … Dvignem noge, skremžim obraz in zaslišim pljusk, ko s kolesom zapeljem na poplavljeno cesto. Poplavljeno? V poplavi bi morda lahko veslala. Zdaj pa, v tej zdrizasto-utekočinjeni gmoti nečesa, kar bi moral biti puhast sneg, kot ga pozna moje otroško srce, ne morem niti obračati pedal. Kaj se vendar dogaja? In kje so snežinke, ki naj bi se ujele na moj nasmejani obraz? Ob opazki, da z neba letijo vodene gmote, ki jih je nekdo hinavsko pobarval v belo, izgine tudi vsaka sled nasmeha. Zagonim, dvignem noge in pustim, da me prestavi vsaj za kakšen meter. Pa spet … In spet … Zdrizasta tekočina frči na vse strani. Razočaranje je na višku. Skoraj se že vdam v usodo in si - v upanju, da se teptanje otroške radosti bliža koncu - priznam svoj poraz, ko na potki zagledam podrto drevo. Preračunam, kako bom izpeljala ovinek … Če zapeljem ob robu, bom zadela samo krošnjo … Zagonim močneje, dvignem noge, sklonim glavo in zaprem oči. Kakšna napaka! Veja mi primaže klofuto, ki me skoraj odlepi s kolesa. V redu, narava, a je to zato, ker sem si želela začutiti pravi sneg na obrazu? Skušam se obrisati, a preprosto ne najdem suhega delčka oblačila. Še samo dve ali tri minute in lahko se boš preoblekla. Oh, misel, kako si dobrodošla! Ponavljam si jo in se še naprej prebijam po poplavljeni stezi. Pridem do glavne ceste. Tu bi moralo biti nekoliko bolje, gotovo so plužili … Seveda. Skoraj tako gotovo, kot bo vlak naslednjič do Ljubljane pripeljal brez zamude. Pa saj so vendar vedeli, da bo mesto ovito v snežni metež! Nuša, ne obsojaj, morda so samo oglušeli in oslepeli ter tako spregledali vse svetovljanske novice o prvi pošiljki snega. Vozim po pločniku, da bi se izognila največjim lužam, ki nastajajo ob robnikih. Še samo minuta in bom na suhem … Kotički ustnic se že začnejo obračati navzgor, ko od osuplosti spustim glasen krik. Tako sem presenečena, da ne morem niti zažugati vozniku, ki je brezbrižno in brez najmanjše mere sočutja zapeljal v ogromno lužo in tako njeno vsebino uspešno prenesel name. Tuš in pol! Narava, zdaj pa dovolj. Sem dojela. Pred prvim decembrom nič več praznične glasbe in misli o božiču! Obljubim!

 

Parkiram kolo in se odlepim od sedeža. Premočena, premražena in prav nič praznično razpoložena! Tolažim se, da bi lahko bilo še huje, ko me na realna tla postavi sošolkino režanje.
"Saj si kot snežak!" Zasedem štiri omarice in prekrijem vse prazne prostorčke na radiatorjih.

 

Gospa narava, lepo od tebe, da z mano ohranjaš pristen stik in moj življenjski mozaik krasiš z nepozabnimi trenutki. Veš, koliko mi to pomeni. Pa kljub temu … Daj, počakaj s snegom vsaj do božiča – takrat pa na polno!

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now